Dašin blog

Verjetno večina od nas ob besedi "odvisnost" najprej pomisli na drogo. A odvisnosti je veliko več. Poznamo odvisnosti od hrane, alkohola, nikotina, tablet, dela, seksa, iger na srečo, odnosov,...
Danes zjutraj, ko sem imela kar lep čas probleme s povezavo na internet, sem ugotovila, da sem postala že prav odivsna od njega. Takoj, ko pridem pred računalnik, prečekiram pošto, grem na Facebook, se povežem na MSN, preberem novice na 24ur, pregledam nepremičninske oglase, uredim tekoče stvari za svoj posel... In danes: "puf, tema".
Sploh mi ni več jasno, kako smo lahko živeli pred leti brez interneta, mobitelov, itd. OK, priznam, paše izklopit. Sploh na dopustu se niti dotaknem ne računalnika in interneta. Mobitel imam zraven, a bolj zaradi tega, da javim domov, da je vse OK... drugače pa ne. Me ni. Pika. Rabim ta mir vsake toliko. Ker če ne se mi lahko samo zmeša. Že tako imam tak način dela, da moram bit več ali manj cel čas na razpolago...
Moja bližnja sorodnica je recimo čisto zasvojena z vedeževalkami. Tedensko je na liniji z ne vem koliko vedeževalkami... Nato primerja njihove napovedi in tisto, kar se ujema, se bo sigurno zgodilo. Še celo mene je parkrat zvlekla zraven, a se mi še nič od naštetega ni uresničilo.
Poznam tudi enega moškega, kateri je uničil svojo družino zaradi zasvojenosti z igrami na srečo. Padel je že tako daleč, da je za svojo zasvojenost jemal kredite, zastavljal osebno premoženje,...
Mislim... kam vse to pelje? In se mi zdi, da je v tem našem norem načinu življenja vedno več odvisnosti. Samo pomislite na ure in ure pred računalnikom. Že način dela nas prisili, da smo veliko pred njim. Potem pa še vsi te strani kot je npr. Facebook, MSN. Koliko časa si lahko takrat vzamete, da se posvetite samemu sebi? Ena izmed razlag, ki sem jih našla na netu, češ zakaj sploh postanemo odvisni od nečesa, je ta... da imamo ljudje veliko problemov, ki jih velikokrat "rešujemo" tako, da pred njimi bežimo in se zatekamo v to našo "omamo".
Samo prvo mesto med vsemi odvisnostmi, katere sem pa do zdaj zasledila na netu... gre pa nekemu Brazilcu, ki je odvisen od obiskovanja pogrebov. Menda že dve desetletji ne zamudi niti enega pogreba v regiji. Vsako jutro bere osmrtnice v časopisih, posluša radio, kliče bolnice, pogrebna podjetja... da mu slučajno kakšen pogreb ne uide. Vse to mu vzame toliko časa, da niti v službo nima več časa hodit. Adijo pamet.