|
Četrtek, 26 November 2009 12:53 |
|
Ko sem zasledila lestvico zaslužkarjev iz tujine, ki služijo s pisanjem bloga... mi je naredilo temo pred očmi. Velika večina jih zasluži mesečno več kot marsikateri Slovenec v nekaj letih ne "spraska skupaj".
Lastnik bloga Techcrunch, Michael Arrington, služi 200.000 USD (= 132.617 EUR) na mesec. Glavni vir zaslužka so mu oglasni bannerji. Na isti način služi Pete Cashmore, lastnik Mashable, ki vsak mesec dobi 180.000 USD (= 119.355 EUR). Sledi mu Timothy Sykes, ki je vsak mesec bogatejši za 150.000 USD (= 99.463 EUR). Na četrtem mestu najdemo kontroverznega Perez Hiltona, ki mesečno spravi v žep 140.000 USD (= 92.875 EUR). Sledi mu Jake Dobkin, s stranjo Gothamist in 80.000 USD (= 53.047 EUR). Itd. Celo lestvico si lahko pogledate TU.
Kaj pa v Sloveniji? Še vsak najmanjši poskus je padel v vodo. Že to, da si je kdo sploh upal pomislit, da bi služil s pisanjem bloga, je bilo preveč (OK, odmislimo Siol in njihove hišne blogerje). To je bila ja prostovoljna odločitev. Pišeš zaradi tega, ker rad pišeš... Blablabla.
Nekateri so potem vseeno poskusili z reklamami, a sem slišala, da samo s klikanjem na reklame se ne da kaj dosti zaslužit, četudi imaš enega bolj branih blogov. Če imam napačne informacije, naj me prosim kdo popravi.
Ko sem sama nekaterim omenila, da bom začela pisati blog v angleščini, so me samo neumno gledali. Le zakaj!? Hm. Res ne vem... Eeem... Mogoče zato, da me bo cel svet razumel?!
A vsi pišemo samo zato, ker radi pišemo? Zakaj ne bi dobili kakšen € za naš trud? Samo na glas razmišljam. Se pa ni treba z mano strinjat.
|
|
|
Sreda, 28 Oktober 2009 09:29 |
Razmišljam na glas...
Moj prvi blog sem odprla na ednevniku in odziv je bil kar dober, blogi so bili komentirani. Po enem mescu pisanja sem bila celo med "kandidati za kul blog".
Mesec kasneje je med prijateljicami padla ideja, da se nas nekaj združi skupaj in začnemo pisati na svoji domeni... Od takrat naprej se mi zdi, kot da pišem bloge sama sebi, ker ni nekega blaznega odziva. Pišem o istih stvareh kot prej, tako da... ne vem... Je res razlog to, da nisem del neke "blogerske skupnosti"?
Vem, da komentarji niso merilo in niti ne pišem bloga zaradi njih. Že od nekdaj zelo rada pišem. A občasno vseeno izgubim voljo, ker imam občutek, da tako nihče ne prebere tega, kar napišem.
|
|
Nedelja, 09 Avgust 2009 12:44 |
Včeraj sva med parkiranjem v garažni hiši Citycentra v Celju videla tablo s tem napisom: "Zasedli ste moje mesto. Prevzamete tudi mojo invalidnost?". Mi je bila tako zelo všeč, da sem jo mogla slikati. Zelo mi je všeč ta poteza od Citycentra, saj se vedno najdejo kakšni "frajerji", ki jim za to dol visi.
Ne da bi se zdaj delala kakšno svetnico, a jaz avtomobila NIKOLI ne parkiram na mesto za invalide. Pod prvo, ker so ta mesta z razlogom samo zanje. Poznam kar nekaj invalidov in vem, kakšne probleme imajo v teh primerih. Ravno to je tudi drugi razlog... saj sem sama imela zelo slabe izkušnje z določenimi šoferji, ko sem svojo staro teto okoli vozila, ki je bila 100% invalid. Sicer pri njej je bil ta problem, ker ni imela tistega kartončka za invalide, ko ga postaviš v avtomobil, saj sama ni imela avtomobila. Enkrat sem jo peljala v Žalec v eno trgovino in je bilo nekaj parkirnih prostorov fraj (a so bili malo oddaljeni od trgovine - žal ni imela ta trgovina urejenega svojega parkirnega prostora), prostor za invalide pa je bil tik pred vhodom v trgovino. Ampak ja, tik pred nosom so se nama tja sparkirali 3 mulci. Midve parkirava malo stran, grem ven iz avta in prosim šoferja, če se lahko prosim malo umakne, ker imam invalida v avtu. Pogleda v avto in reče: "Nimaš kartončka". Sem rekla: "Ne, žal ne. Samo imam teto zraven, ki je invalid in zelo težko hodi". V tistem se je teta sama iz avta spravljala in govorila: "Pusti, bom že". Smrkavc pogleda, vidi teto na berglah, ampak ne... ni se premaknil. Je rekel: "Saj lahko hodi". Nisem maščevalna, sam... ne, ne bom niti napisala tega, ker mi je prekruto pisat o tem. Samo vem, da če bi se kdaj sam znašel v takšni situaciji, bi pa jokal ko dojenček in se spravljal na druge.
No, tretji razlog je pa ta, da... nikoli ne veš, kaj se lahko tebi zgodi v življenju. Ne želim tega nikomur. Ampak poznam ene par oseb, ki so v kratkem postali invalidi. Eden zaradi divjanja z motorjem, v drugega se je ena oseba zaletela med smučanjem, tretja je postala tetraplegik zaradi izrastka na hrbetnici. Vsi so stari +/- 30 let...
|
|
Torek, 28 Julij 2009 13:55 |
Danes sem morala it na upravno enoto par stvari uredit. "Po novem" imajo noter steklena dvigala, da prideš na različne oddelke. Jaz sem seveda morala v 3. nadstropje. V tisti naglici nisem niti poštudirala kam grem, dokler se ni začelo dvigalo premikat. Dokler je bil v njem še en fant, je bilo OK. Le-ta pa je šel že v 1. nadstropju ven in sem ostala sama v dvigalu. OMG.  Mene je kar oblivat začelo, srce mi je začelo bit hitreje in sem komaj čakala, da pridem ven. Mislim... halo?! Sploh ne vem od kdaj in zakaj je mene strah višine. Pa to še niti neka višina ni. 
Samo sem videla že v Londonu na London Eye-u, ko sem kar norela, ko se je naša "kabina" dvigovala. Ko smo se prišli do vrha in se potem začeli spuščat, je bilo že boljše. Mislim... kr neki!!
Včasih sem pa tako norela na vlakih smrti, na prostem padu... Kolegica je živela v 9. nadstropju in mi ni bil noben problem it pri njej na balkon. Sploh razmišljala nisem o ničemer, ničesar me ni bilo strah. Tako da mi res ni jasno, od kod zdaj meni ti strahovi.
Aja, pa še teme me je ful strah. To pa že od nekdaj... oz. natančneje od mojega 12 leta, ko me je enkrat ob 22h zvečer zasledoval en starejši moški. Še zdaj mi ni jasno kaj sta moja dva takrat razmišljala, da sta me pri teh letih pustila samo, da sem šla čez celo Celje ob tej uri. So bili pa tudi časi verjetno drugačni kot zdaj, to je tudi res.
Česa je pa vas strah?
|
|
Nedelja, 26 Julij 2009 18:09 |
Popoldan sva se z Urško pogovarjali malo o pasmah psov. Sicer sem jo pozabila vprašati, kakšne pasme je njena mala Rozy, pri Alenu doma pa imajo 7 mescev starega labradorca z imenom Žar. Jaz, ko bom velika, bom tudi imela labradorca. 
In potem ugotavljava, da so pred leti prevladovale popolnoma druge pasme. Veliko je bilo nemških in škotskih ovčarjev. Zdaj pa se mi zdi, da je največ labradorcev, zlatih prinašalcev, husky-jev oz. aljaških malamutov (teh dveh pasem še vedno ne ločim med sabo),...
V čem je finta? Obstajajo tudi tu trendi, kateri psi so eno obdobje "in" ali je vzrok kje drugje?
|
|
|
|
|
<< Začetek < Prejšnja 1 2 Naslednji > Konec >>
|
|
Stran 1 od 2 |
