Dašin blog

Queen's day sva k sreči prespala v apartmaju, saj sva celo noč čakala avtobus v Amsterdamu (glej TU). Od očeta sem namreč kasneje izvedela, da je en moški zapeljal avtomobil v množico, ki je opazovala parado ob kraljičinem prazniku. Tarča napada je bil avtobus, na katerem je bila kraljica Beatrix in še nekateri drugi člani kraljeve družine.
Sicer pa je pasalo lenarit in se malo naspat.
Naslednji dan sva spet "romala" v Amsterdam. Kupiva karte za "hop on, hop off bus / boat". Dobiva samo voucher, za katerega nisva vedela, da ga morava zamenjati za karte. Prodajalka nama ni tega povedala. Ko sva končno dočakala bus, nama seveda rečejo, da ne moreva gor. Sva šla zamenjat voucher za karte in ponovno v vrsto za naslednji bus, kateri vozijo vsakih 45 minut. Tam repenčiva, kako imajo to čudno poštimano - v Londonu takšen avtobus vozi vsakih 15 minut. Povrhu vsega je točen, tu pa so krepko zamujali, tako da sva izgubila 2 uri časa zaradi vsega skupaj.
Z busom smo šli do tovarne diamantov Gassan. Ful simpatičen vodič nam je razlagal, kako obdelujejo diamante, kaj pomenijo karati pri diamantih (gre za veličino diamanta), itd.

Tip obvlada angleško bolje kot kakšen Anglež in kasneje sem ugotovila, da tudi nemško govori zelo dobro - se je pogovarjal na koncu z nemškimi turisti. Sicer jeziki v Amsterdamu nasplošno niso nek problem. Večina govori tekoče angleško ali nemško.
Ob postanku nam reče vodič na busu, da se bomo tam zadržali 45 minut. Kasneje se je izkazalo, da smo bili tam 1,5h. Boli jih klinac. Šofer je šel lepo v trgovino in se vrnil s kilo kruha, nekimi namazi, pripravljeno solato in pijačo. Reče vodič, da prosi za razumevanje, saj šofer vozi že 10 ur in da nujno rabi pavzo, ker ni dovoljeno vozit več kot 10 ur skupaj. Tako smo tam čakali šoferja (kateremu sta se pri malici pridružila še naš vodič in vodička druge skupine), da se je najedel.

Še preden smo šli na bus, naš vodič vpraša, če gre kdo od nas v Volendam. Vsi so dali roke gor. Samo midva gledala čudno: "Kaj? Kam?". Alen ga vpraša kam in kaj bi šli tja delat. In ko razloži, dajo vsi roke dol, samo ena je bila namenjena tja, vsi ostali smo imeli plačan ogled Amsterdama. Jao, jao. Kot ovce. Da en roko gor, pa hitro še drugi... čeprav ne vedo niti za kaj se gre.
Točnost in čistoča niso ravno "jaka strana" Nizozemcem. Vsaj tisto, kar sva midva uspela videt po vožnji z avtobusom in kasneje ladjo.

Na slušalkah smo imeli posnetek od "vodiča", ki nam je razlagal, kaj vidimo po poti. Reče, da tisti, ki imamo karto "hop on, hop off", da lahko izstopimo na tej postaji. Midva že v visoko pripravljenost, da greva z busa, a šofer pelje kar naprej. Wtf?
Tovarna diamantov je bila točka, ki sva jo v prvem planu mislila izpustit (zaradi pomanjkanja časa sva bila primorana izbirat!), a na koncu sva si samo to na tej turi pogledala!!!
Se že jeziva, da je ta "hop on, hop off" kr neki, ko greva še na ladjo in ugotoviva, da imajo Nizozemci tu "ta pravi", kakršnega sva vajena iz Londona, " hop on, hop off". Čeprav prodajalka teh kart nama je govorila samo o tem busu, sva jo morala MIDVA ekstra vprašat, če je ladja vključena v ceno. Je rekla: "Ja, enourna vožnja z ladjo". Midva, navajena Londonskega režima, sva mislila, da je pač to le eno "križarjenje kratko" po reki in ko pride do cilja, se obrne in gre nazaj. Ja, vraga. Tu vozijo na vsake 15 minut - kot v Londonu avtobusi.
Čeprav sva že oba slišala dosti o tem, da ljudje živijo na vodi... ko vidiš to na lastne oči, se še kar čudiš. Sploh, ker se ljudje mirno vozijo mimo njihovih "hišk" s čolni, oni pa (spet) odgrnjene zavese ali pa kafetkajo na svoji "verandi". Se mi je na trenutke kar malo "obračalo", saj so nekje plavale po vodi pločevinke in druge smeti. Kriza.

Prvi postanek je bil pred hišo Ane Frank. Bila je takšna gužva, da nisva šla niti v vrsto stat. Že tako sva bila na kratkem s časom.

Zjutraj se vsa vesela lotiva priprave zajtrka. Sploh Alen, ki je "nor" na suhe salame, se mu že delajo navsezgodaj lušti. Ko odpreva "pakungo" s salamami, nama nič ni jasno. Kot da bi bile surove. Nekaj se še matrava in jih skušava pojest, a obupava in se odločiva, da bo tokrat samo sir in šunka, drug dan bova pa te salame popekla skupaj z jajci. Tudi kruh je bil ful čudn. Zdaj ne vem ali sva midva nora ali... Je bilo to treba še popečt ali oni res tako jejo??? Pojma nimam. Vse je pisalo v nizozemščini. Nekaj lahko sklepaš, kaj bi pomenilo, ker so določene besede podobne nemškim, a kaj veliko pa tudi ne razumeš. Lotiva se še kuhanja sadnega čaja in ugotoviva, da ni ravno dober brez sladkorja. Jaz za hec rečem Alenu: "Vrži Haribo gumi bonbone noter" in on to res naredi. Jaz sem se zjokala od smeha. Zadeva ni bila nič kaj bolj prebavljiva kot brez bonbonov.
Vreme je bilo ful lepo. Sonce, kakšne 26 °C zunaj. Se odločiva, da greva ta dan v Zaanse Schans pogledat mline na veter, muzeje,... Če se boste kdaj odločali za ogled, vam priporočam, da si pogledate prej odpiralni čas, saj niso vedno odprti vsi mlini in muzeji. Midva sva se odločila za nakup karte Plus Pass, 16,5 € na osebo (drugače je 9,5 € in doplačaš mline, ter muzeje, ki te zanimajo). S tem "Plus Pass" imaš prost vstop v 4 muzeje: Zaans, muzej oblek, ur in muzej, ki prikazuje zgodovino peke kruha. Prav tako imaš prost vstop v en mlin na veter, pri obisku drugega in tretjega mlina po svoji izbiri dobiš 50% popust. Imaš pa tudi določene popuste v restavracijah, ter trgovinah.
Mlini na veter so zanimivi, ker tako vidiš, kako so včasih pridelovali vse možne stvari. Predvsem v mlinu za pridobivanje barvil sva bila prijetno presenečena, saj so imeli brošure tudi v slovenskem jeziku!!!

Muzej z oblekami je za najine pojme čisto brezveze. 2 sobici, kjer so imeli par oblek razstavljenih in to je to. Sva šla 2x skozi, da sva se prepričala, če je to vse ali sva kaj spregledala.
Muzej z urami mi je bil bolj všeč. Imaš vsaj kaj videt. Ko gledaš tiste prve, gromozanske ure, se kar zamisliš, kam je prišla zdaj tehnologija.

"Bakery museum" pa je tudi kr neki. Prideva noter v eno malo trgovinico, kjer prodajajo kruh in sladkarije... naju vpraša prodajalka kateri jezik govoriva. Rečeva angleško. Nama kar porine en list v roke, kjer je opisana zgodovina peke. Greva noter, 2 sobici spet... vmes še celo neka "mikrovalovna" in Alenu pade vse dol. Sva bila menda 2 minuti noter, na hitro "poskenirala" vse skupaj in šla kar ven.
Imaš tam tudi sirarno in coklarno, tako da  sva si lahko pogledala, kako izdelujejo cokle.

Na voljo je "river cruise", a midva ga nisva zasledila.
Mene osebno Zaanse Schans ni impresioniral. OK, vidiš pač nekaj novega, ni pa da bi človek "dol padel".
Ker so tam tudi trgovinice s suvenirji, sva zapravila kar nekaj časa v njih. Alen je nabavil stvari za domače, jaz nisem našla nič primernega, saj imamo teh suvenirjev iz potovanj že za mali muzej in se na njih samo prah nabira.
Postaneva lačna in gledava, kaj bi šla jest. Se odločiva za palačinke v De Kraai. Ko vidiva, da ena palačinka stane od 5,5 € (pa do 10,5 €!!!), se samo pogledava. A ker je lakota huda stvar, si rečeva: "No, pa poskusiva vseeno". Pa nama ni bilo žal, saj so bile palačinke noro dobre!!! Narejene so bile na "pizza princip". Namesto testa so palačinke, gor pa po želji. Jaz sem imela šunko in sir, Alen pa slanino s sirom. Svetovno!! In tako zelo nasitno. Bo treba doma kdaj poskusit. Seveda midva ne bi bila midva, če ne bi spet bila tu ena dogodivščina vmes. Medtem, ko sva čakala na najine palačinke, vidiva, da so se tipi (sami mladi so tam zaposleni, tam okoli 20 let), ki so stregli / pekli, začeli obmetavat z eno palačinko. Midva sva samo "molila", da je ne dobiva potem na krožnik.
Izveva, da je zvečer Queen's night v Amsterdamu. To je v bistvu zabava (za mlade) na prostem, večer pred kraljičinem praznikom - Queen's day.
Se pozanimava pri lastniku apartmaja, kako je s prevozom do Amsterdama in nama svetuje, glede na to, da se na zabavah tudi kaj popije, da greva z avtobusom. V kolikor zamudiva bus za nazaj, naj greva z vlakom do Hoorna in potem vzameva taksi do apartmaja (od Hoorna do najinega apartmaja je bilo 5, 6 km). Ker je bila 800 metrov stran od najinega apartmaja postaja, se tako odločiva, da greva z busom. Oh, kakšna napaka!! Zakaj? Boste kmalu izvedeli.
Ob 22h sva šla z busom do Amsterdama in prispela v mesto ob 22.35. Vprašava šoferja busa, kdaj pelje zadnji avtobus do Schardama in reče, da ob 1h. S to mislijo odhitiva proti centru dogajanja.

Sprehodila sva se malo po mestu, si ogledala zabaviščni park, ki je bil postavljen samo za Queen's night, si privoščila po 100 letih sladkorno peno... in se odpravila počasi proti znameniti Rdeči četrti. Tam pa res doživiš najbolj divji utrip Amsterdama. Vabijo te na "live sex show-e", kjer seksata ali dve ženski ali par. Prostitutke stojijo kar v izložbah, osvetlenih z rdečo lučjo. Vsake toliko prismrdi "trava", ki jo kadi mimoidoči. Kar po ulicah rdeče četrti ti ponujajo kokain in heroin, čeprav le-ta ni legalen. Policajev je v tej četrti kar nekaj. A najbolj zanimivo je, da je prostitucija in mehka droga dovoljena, tako da gre en dobesedno pred očmi policaja k prostitutki in to nobenega ne gane.

Pogledava na uro in vidiva, da je že krepko čez polnoč, ter da bi bilo dobro it na avtobus. Na poti do avtobusne postaje sva se izgubila. Vsi mostovi, vse ulice... vse mi je bilo enako. Ko končno najdeva pravo pot nazaj in prideva na avtobusno postajo, busa nikjer. Prišla sva 10 minut do 1h, v veri, da gre zadnji avtobus ob 1h (kot je rekel šofer). Na koncu ugotoviva, da naj bi šel zadnji ob 00.52, torej nama je mogel pred nosom odpeljat. Bila sem jezna, noge so me bolele, na WC me je tiščalo za znoret. Grem na železniško na WC, katerega je bilo treba plačat 0,5 € (pri njih čisto vsak WC moraš plačat!). Nato sva preizkušala vse možnosti, kako bi prišla do Schardama. Preveriva vse variante glede avtobusov. Nič. Greva vprašat za vlak. Na železniški naju napotijo nazaj na avtobusno, češ da ni nočnih vlakov do Hoorna (lastnik apartmaja nama je pa rekel, da če zamudiva bus, naj greva na vlak ). Se spomneva, da bi lahko šla s taksijem, zato se podava na "lov za taksiji". Dobiva enega in vprašava, če naju pelje v "šardam". Tip misli, da želiva v Zaandam, midva "Ne, Šardam". On vse kraje našteje od Roterdama do ne vem česa... dokler nisva napisala na listek imena kraja. On pa: "Aaa, SHHHHardam". Oni pa tist njihov H. Govorijo tak, kot da bi meli kaj v grlu. Alen se je hecal, ko sva poslušala radio: "Izpljuuuniiii". Kakorkoli... tip gre zračunat, kolk bi prišel taksi... in ko dobi ven številko 120 € (!!!), naju mine do vsega. Drugi taksist se je še želel nekaj pogajat z nama, a ko sva rekla, da dava MAX. 50 €, je rekel, da za toliko ne gre do tja. Ja pa nič. Pri toliko variantah transporta, kot ga imajo v Amsterdamu (avtobus, vlak, tramvaj, taksi, ladje, kolesa), midva obtičiva na avtobusni postaji. Za ponoret! Greva sedet na klopce na avtobusno in razmišljava, kako naprej. Se odločiva, da greva nazaj v center, a tam že vse zapirajo. Mene spet svinjsko na WC pritisne. Hodiva gor in dol po Amsterdamu, nikjer nobenega javnega WCja. Ne, pardon. WC je bil (tak zelen, kot so "naši" od Vegrada), a je imel gor ključavnico. V čem je potem poanta? WC na železniški so že zaprli. Vse restavracije, kafiči so zaprti. Kaj zdaj? Greva v neke "zakotne" ulice in vse smrdi po urinu. Verjetno si mislite, kaj sem naredila... ne bom javno priznala (niti zanikala).
Ko vidiva, da tudi v mestu se nič več ne dogaja, se vrneva nazaj proti avtobusni in želiva it na železniško se malo pogret, a so naju varnostniki nagnali. In ne samo naju. Čeprav je bila ura 4h je bilo še ful veliko ljudi tam. Lahko smo bili samo na enem prehodu, ki je bil odprt... tam pa nobene klopce!! Sem mislila, da mi bodo noge odpadle. Greva nazaj ven, na avtobusno postajo in se usedeva na klopce. Vedno bolj je pihalo, minute so bile kot ure. Preklela sva vse skupaj že 50x. Ma da nimajo ene klopce na toplem, kjer bi lahko človek normalno sedel, če že mora čakat, jih pa tud klinc gleda. Da o WCjih ne govorim!!! Samo tolaživa drug drugega, da bo kmalu tu 5.42, ko naj bi prišel prvi bus do Schardama. A nama ob 5h en fant še to veselje vzame, ko pove, da imajo praznik (Queen's day) in da je vozni red isti kot za soboto. Torej gre najin bus ob 6.46!! Faaaaaaaaak!!!! Še ena ura.
Ko je bus končno prišel, se pokneva na sedeže in jaz sem že spala. Dobro, da je bil Alen buden, da nisva šla prepozno dol. Joj, potem pa še 800 metrov do apartmaja. Ne se hecat. Sem mislila, da se mi bodo podplati vneli. V apartma sva prišla ob 7.45 in se samo počila v posteljo.

Na pot sva šla v ponedeljek, 27.4., okoli 9.30. Jaz tisto noč nisem nič kaj prida spala (kakšne 3 ure), saj sem bila nervozna ko vrag. Na poti sem take bučke "sejala", da je bilo kar adijo. Na Tepanjih vprašam Alena, če jaz plačam cestnino. Totalni blond moment. Še isto sekundo, ko sem zinala, sem se zavedala, da sem bleknala bedarijo leta. Smejala sva se ko zmešana. Zbudila me je šele glasna glasba od Siddharte. Oni me vedno spravijo "na noge".
Se voziva po Avstriji, Nemčiji. Vsepovsod piše "ausfahrt" in se Alen izmisli, da to pomeni po slovensko "izprdniti". Tako to postane fora celega potovanja.
Prvi večji postanek je bil v Nürnbergu, kjer si je Alen želel ogledati "Dokumentationszentrum" in "Veliko cesto". Ob slikah in dejstvih, ki jih tam slišiš / vidiš, postaneš kar malo zamorjen. Ne moreš dojet, da se je to kdaj dogajalo... Ja, vem, se še dogaja po svetu. Takšne stvari mene totalno zamorijo, zato ne bi preveč o tem.

Sobe to noč nisva imela vnaprej rezervirane, saj nisva vedela točno kje in koliko časa se bova vozila. Po 920 prevoženih km se le odločiva, da poiščeva sobo. V navigaciji poiščeva hotele in ker naju pripelje do samih hotelov s 4*, se odločiva, da greva malo iz mesta. Vozila sva se kar nekaj časa. Dlje, kot sva šla, bolj je bila čudna "okolica". Šla sva mimo tovarne apna, ki je bila ogromna in v temi je delovala kot neka "stavba iz grozljivke". Ali pa meni domišljija preveč dela. Nato naju je pot peljala čez neko hosto in ful v hrib. Mene zagrabi panika, "sanjam" že o sobi z jelenjo glavo na steni, škrbasto babo na recepciji in starim dedom z motorko. Alen se je samo smejal. Je rekel, da je  tako zmatran, da bo šel spat kamorkoli, jaz pa kakor hočem. Uf! Tako ob 22.30 prispeva v Berghausen, v hotel Berghof. Ko zagledam hotel, lepo urejen, osvetljen, spredaj Mercedeze in Audije, mi odleže. Dobiva ključe in greva v sobo, ki je pravo presenečenje. Soba prostorna, kopalnica moderna, TV "predpotopen" (takšne so delali v 80ih ali še prej). Postelja je bila božanska in to je edino, kar naju je RES zanimalo tisto trenutek. Spala sva ko 2 bebice.

Drugi dan sva šla proti Schardam-u, kjer sva imela rezerviran apartma. Po poti sva poslušala U2 in se drla v avtu na ves glas. Ravno, ko sva prišla na Nizozemsko, je bil komad "Where the streets have no name", ki je ena mojih ljubših... in sem kar vriskala... Jeee, Nizozemska, jeee, Amsterdam.
Radarjev imajo ful na cesti. Na vsake par 100 metrov eden. Hvala bogu za Garmina, ki naju je opozarjal na to + limiter v avtu. Kako smo postali "razvajeni" s to tehniko. Sploh si ne morem predstavljat, kako se je včasih potovalo.
Se voziva že po Nizozemski in sva ful presenečena kakšna ravnina. Vidi se ful daleč. Vozniki so zelo obzirni, se držijo predpisov.
Po 430 km vožnje prispeva v Schardam. To je vasica, približno 30 km iz Amsterdama. Všeč mi je bila pokrajina, bilo je polno živali okoli.

Končno pripeljeva pred najin apartma - Waterpoort, ki je čisto "bogu za nogu".  Ko sva prišla tja, je bilo vreme obupno. Deževalo je, veter je ful pihal. Bilo je okoli 12 °C, a zaradi vetra sem dobila občutek, da je še hladneje. Sploh ob morju, kjer sva imela apartma, se to še bolj čuti.
Ko sem pa videla, kateri apartma je najin, mi je "dol padlo". Po enem "mostičku" si šel iz ceste (k sreči ni glavna cesta, čeprav relativno dost prometna) kar v najin apartma. Velika okna, vse se noter vidi - "izložba" varianta. Totalni šok zame. Prepričana sem bila, da bodo vsi zijali noter. Meni je šlo kar na jok. A sem se relativno hitro pomirila, ko sem zagrnila vse zavese. Alen je za boljše počutje  prižgal radio. Zložila sva najine stvari v omare in sem se počutila že bolj domače, ter sem odmislila vse skupaj. Drugače je bil apartma ful OK. Lastna kuhinja, fajna kopalnica (tuš z masažnimi šobami), super postelja (bi jo kar domov peljala, sem taaak fajn na njej spala),...

Se hitro razgledava po apartmaju in vidiva, da nimava dovolj WC papirja,... se odpraviva v lov na trgovino. Hitro odtipkava v Garmina "nakupovalni center", v mislih, da je pač tam isto kot doma... a naju pelje do neke trgovine v Hoorn-u, ki so jo ob 18h zaprli. Torej par minut sva bila prepozna. Končno le najdeva eno trgovino, ki je odprta do 19h. Ne vem, kako je za ostale kraje po Nizozemskem, samo v Hoornu se vse zapre ob 18h, le redkokaj je odprto do 19h. Zdaj ne vem ali smo mi tako razvajeni že postali ali...
Bila sva že ful lačna in sva se odločila, da poiščeva eno restavracijo. Spet hvala bogu za navigacijo. Vozila sva se levo desno, gor dol... menda eni 2 uri po celem Hoornu, Schardamu... Kjerkoli sva pristala s pomočjo navigacije, je bilo zaprto. Na koncu sva pristala v Volendam-u.
Samo ne vprašajte, kakšna cesta je bila do tja. Vozila sva se po ful ozkih ulicah. Ponekod sploh nimajo pločnikov. Iz svoje hiše stopijo naravnost na cesto. Dnevne sobe imajo vse ogromna okna in večina jih sploh nima zaves gor. Se pelješ po cesti in gledaš ljudem v dnevne sobe. Oni pa čisto na easy gledajo TV, jejo, itd. Ne moreš, da verjameš.
Na poti do tja sva naletela celo na most, ki ima ob strani dva betonska stebriča, ki sta v širini 1,8 metra in če je avto širši od tega, ne prideš skozi. Tako da raje nisva riskirala, da popraskava Alenov Peugeot. Čeprav sem šla ven pogledat in je bil ta stebrič že čisto "zdelan". Bog ve, koliko avtov so na njemu "uničli".
Ko sva končno prispela v bližino te "najine" pizzerije - Venezia, se odločiva, da nekje v bližini parkirava. Tu moraš pa res ful obvladat bočno parkiranje, saj imaš na levi strani stavbo, potem ozka ulica, na desni je pa kanal - brez kakršnekoli zaščite (ograja, ipd.). Midva pa s karavanom. Tako sva se odločila, da bova šla še malo naprej in sva le našla neko "bolj normalno varianto", kjer si parkiral lahko ob stavbi.
Vprašam Alena, ki je šel prvi proti pizzeriji, če je sploh kdo noter. Reče: "Ja, so eni 3". Si mislim "OK". Na koncu ugotoviva, da so bili to družinski člani ali prijatelji ali... od tega lastnika (??). In če človek pride v italijansko restavracijo, pričakuje, da ga bo kakšen Italijan postregel in mu pekel pizzo, ne nek Arabec ali kaj so bili. Prinesel nama je  potem jedilni list, ki je bil sprintan na papir A4 fortmata... in moj je bil celo še umazan od sira. "Malo predjedi", reče Alen. Bila sva tako lačna, da se nama ni dalo še nadaljne 2 ure iskat eno odprto restavracijo, tako vseeno naročiva pizzo in med čakanjem nanjo, Alen reče: "Pa kaj so to za eni tipi? Mater, zdaj se bo en od njih še razstrelil tukaj in sva zmagala". Mene je pobralo skoraj od smeha. Pizza je bila  drugače OK, vse ostalo pa res... adijo pamet, no.
Ko sva odhajala iz restavracije, se odločiva, da si še malo pogledava Volendam. Samo eno ulico višje od te pizzerije, je bilo ful restavracij - od fancy restavracij do fast fooda. Midva se začneva smejat, češ kakšna bedaka sva bila, da sva rinla tja v tisto "beznico" in še vozila sva se ful dolgo zaradi tega. Jah klinc, saj ne moreš vedet, če si pa prvič tam.

Presenečena sva bila, ker je bila ura 21.30 in je bilo še kar svetlo. Sva čisto izgubila občutek za čas zaradi tega. Tako se odločiva, da je dost avantur za ta dan in greva nazaj proti apartmaju.