|
Sreda, 15 April 2009 10:49 |
Uh, kako me ta stavek spravi ob pamet. Še posebej, če ga izrečejo osebe, ki imajo celo življenje kakšne "sponzorje" okoli sebe. Bodisi, da so to starši ali partner ali celo lastni otroci, ko le-ti odrastejo (in uspejo)... Ali pa se preprosto sprijaznejo s tem, da tako pač je, ker tako menda že mora bit... in živijo pač iz dneva v dan. Tudi jaz nisem trenutno založena z ne vem kakšnimi vsotami denarja. Samo mi je pa neumno sprenevedanje, da denar ni pomemben. Saj ne rečem, da je denar fuul pomemben in da bi ga morala imeti na milijone. Branila se ga vsekakor ne bi. A ne govorim o tem. Govorim o količini denarja, da lahko mirno živiš... da lahko plačaš račune, kredite... in ti še kaj ostane. Sama že nekaj let živim stran od staršev, skušam firmo postavit na noge... in vem, kako hudičevo pomemben je denar. Potem ti pride en pametnjakovič, ko mu drugi "zalagajo rit" in ti reče, da denar ni vse. Grrr!! Se opravičujem, če želim ŽIVET in ne životarit... Kaj je tako "slabega" v tem, da si želiš imeti v življenju nekaj več kot le osnovo za preživetje? Da si želiš prepotovat svet? Da si želiš imeti lepo hišo, dober avto? Kaj je narobe v tem? In ne mi govorit, da me materialne stvari ne bodo osrečile... da je bistvo v majhnih pozornostih, itd. Ja, je. Se popolnoma strinjam. A vseeno v današnjih časih brez denarja in materialnih dobrin ne gre.
|
|
|
Četrtek, 02 April 2009 08:09 |
Zazvoni telefon in... spet TISTA številka. Ne morem verjet, kako so vztrajni. Kličejo prvič in vprašajo, če je doma ta pa ta. Rečem, da ga ni. Kličejo drugi dan spet. Se ponovno oglasim in povem, da iskane osebe ni doma. In tako še ene 2x, zdaj pa se ne oglašam več na to številko. Ker vem, kako bo. Ko končno dobijo tistega, ki želijo, najprej rečejo, da bi naredili s tabo samo kratko anketo. Ti seveda, če si ravno pri volji, privoliš. Eno vprašanje, drugo, tretje... in namesto najprej obljubljene 1 minute, te "zaslišujejo" že 2 in ko vprašaš, koliko je še do konca, ti reče, da sta na polovici. Halo?!
Se mi je pred leti zgodilo, da so me klicali in me vprašali, če mi lahko eno krajšo anketo pošljejo na dom. Da dobim praktično nagrado, če jo rešim. Sem rekla: "No, pa pošljite". Ko sem videla, koliko strani ima (kakšne 50 sigurno), me je vrglo skoraj po tleh. V upanju, da bodo pozabili name, se je niti nisem lotila. Ker so me začeli vztrajno klicarit, češ kdaj jim bom poslala rešeno anketo, sem se jo nekega dne le lotila. Sprva sem še brala vprašanja in tuhtala, kaj bi odgovorila... potem sem pa kar obkrožila nekaj, brez da bi sploh prebrala kaj sprašujejo. Ups! In kakšna je bila praktična nagrada? Denarnica za kovance - to je bilo ravno v času, preden so uvedli evro pri nas. Kr neki.
Ali pa telefonska prodaja. Mama mia. Kliče ena punca, ti zdrdra v 30 sekundah toliko stvari, da sploh ne slediš in ko končno prideš do besede, rečeš, da iskane osebe ni doma. Vprašam, če ji lahko kaj sporočim, a vztraja na tem, da mora govorit z njo osebno. Vsak dan zvoni telefon, ob vseh možnih urah. Ko končno dobi osebo, ki jo išče, ji le-ta reče, da jo nakup njihovih izdelkov ne zanima... kar bi jim lahko jaz že takoj povedala, če bi mi razložila, zakaj jo sploh rabi.
Saj jih razumem. Tudi sama sem kot študentka delala 2x ankete (na terenu) in je to skrajno nehvaležno delo. Dobro plačano (vsaj takrat je bilo), a po drugi strani kar težko zasluženo. Sploh za to firmo, ki sem delala, so imeli "opasne kriterije": anketo naredi v lihem nadstropju v bloku s sodo hišno številko, najdi osebe moškega spola od te do te starosti in ženskega spola od te do te. Ko si anketo opravil v eni ulici, si moral it v drugo ulico. Noro! In to pri delu, ko si lahko srečen, da ti je oseba sploh pripravljena odgovarjat na vprašanja.
Sicer pa ne vem, kaj imajo od teh anket. V končni fazi bi se lahko človek sam izmislil vse odgovore.
Pa me zanima... a si vi vzamete čas za ankete ali tudi iščete vse možne izgovore, češ da ravno nekam odhajate ali da imate obiske ali...?
|
|
|
<< Začetek < Prejšnja 1 2 Naslednji > Konec >>
|
|
Stran 2 od 2 |
