|
Ponedeljek, 15 Junij 2009 09:41 |
Po podatkih mag. Veronike Seles, družinske in zakonske psihoterapevtke, ter avtorice priročnika Nezvestoba, vara skoraj 80% ljudi.
Ta podatek me je najprej presenetil. Ko sem pa začela razmišljat o dolgoletnih zvezah mojih prijateljev in prijateljic, se mi zdi, da je rezultat kar pravilen. Velika večina parov, ki jih poznam, se je vsaj 1x soočala s tem. Ali je varala ona ali je varal on... nekje pa sta, v razmaku nekaj let, varala celo oba. Varali so takšni, za katere ne bi nikoli rekla, da so sposobni česa takšnega. Sicer ne obsojam nikogar. Nikoli ne veš zakaj in kako je prišlo do tega. Včasih je potreben samo en (ne)pravilen moment. Lahko smo jezni na partnerja, žalostni, ranljivi, pod stresom, se ne znajdemo,... V tistem trenutku naletimo na nekoga, ki nas razume, nam stoji ob strani, nas pogreša... in smo tam, kjer ni treba. Vem iz prve roke (gre za stvar iz preteklosti). Vseeno pa še vedno idealistično gledam na svet in mogoče malce naivno upam, da se nama to ne bo zgodilo. Hm...
Se pa tu pojavi vprašanje, kaj je za nekoga varanje. Je to zgolj misel na drugega, poljub ali šele seks šteje za varanje? Selesova za varanje šteje že čustveno nezvestobo. Če se samo zaupno pogovarjaš s svojim sodelavcem oz. sodelavko ali se malce spogleduješ s kom, je to po njenem že prevara. Jaz sicer to še ne jemljem kot varanje. Vsekakor pa ne bi skakala od veselja, če bi zvedela, da moj dragi to počne.
In če že pride do tega... Kaj je bolje - povedati ali ne? Bi želeli vedet ali mislite, da tisto kar ne veste, ne boli? Jaz mislim, da če se je zgodilo res samo enkrat (en kiks) in ti je za to žal, vseeno pa nekako lahko s tem živiš... potem ne bi povedala. Če pa se to zgodi več kot enkrat, potem pa mislim, da je tu že znak za alarm - nekaj ne funkcionira, kot bi moralo.
Samo kako potem naprej, tudi ne vem. Nekateri se razidejo, drugi poskusijo it preko tega in rešit odnos. Kaj bi vi naredili? Jaz zase ne vem. Lahko sem zdaj "pametna" in se delam hrabro, češ da bi jaz sigurno vse pustila za sabo, ter šla. A se zavedam, da ni vse tako enostavno in da je odvisno od milijona okoliščin.
Kaj vi mislite o tem? Jih res 80% vara? In... kaj je za vas sploh varanje? Če bi varali, bi priznali? Če bi bili prevarani, bi želeli vedet?
|
|
|
Četrtek, 23 April 2009 08:46 |
"In kako sta? Kaj bosta počela danes?". Tako se zadnja leta začne večina mojih pogovorov s prijateljicami. Jaz sem kar naenkrat postala MIDVA. Ne, nič še nimam v trebuhu, da bi bila "midva". Sem še vedno v ednini.
OK, saj je vse lepo in prav, da jih zanima tudi kako je moj dragi. Ampak... A te res ne zanima več, kako sem jaz? A zdaj, ko imam nekoga, bi morala biti pa kar "prisesana" nanj? Ne vem. Še vedno si želim imeti neko svoje življenje. Še vedno želim biti ob prijateljici "JAZ" in ne "MIDVA".
Ali pa če kam grem, se vse čudijo, zakaj nisem vzela svojega zraven. Saj greva na vse dopuste skupaj. Zaenkrat sem šla samo 1x sama brez njega (če ne upoštevam službenih potovanj, kamor ga pa res ne morem vzeti zraven - teh je bilo ene 5, odkar sva skupaj).
Ko sem šla s puncami v London, so se kar čudile: "A Alen pa ne gre? Kako to?". Pač ne gre. Gremo na koncert od New kidsov, njega to ne zanima in zakaj bi ga silila? Tudi ostali dve ne bosta peljali svojih partnerjev zraven, torej... ŽENSKI VIKEND, jupi!! In me kar čudno gledajo. Ma joj, a res mora bit vsepovsod zraven? Mislim, saj ga imam zelo rada. Ne rečem nič. Ampak, če nanese takšna prilika, da lahko grem za par dni kam s puncami, sem srečna, da me v tem podpira in da "lahko grem". Prav tako je obratno. In to ne pomeni, da se imava kaj manj rada in da si ne želiva bit skupaj.
Ali pa prijateljice, ki so bile samo moje prijateljice prej, naju zdaj vsepovsod vabijo skupaj. Ja, saj je kul. Rada greva kam na obisk. Samo... a ženskih večerov pa ne bo več? Moški jih imajo, kaj pa me?
Saj razumem, da ima zdaj večina otroke in obveznosti, ampak... A si ne more vzet niti en večer v celem letu fraj? Zakaj pa si ga moški lahko? In to ponavadi več kot le enega na leto. Prej bi rekla enega na teden!!!
Priznam, tudi jaz sem postala bolj zapečkarska, odkar sva z mojim skupaj. Samo, če se pa začnemo menit za kakšen kino... hja, no. Tudi, če se okvirno že vse zmenimo, se dan prej ali na isti dan v večini primerov zadeva odpove.
In največji "hec" je, da ko te iste osebe postanejo slučajno spet samske, imajo časa na pretek. Četudi so tu otroci ali druge obveznosti, se vedno najde in "varuška" (ki je ponavadi oče otrok!!) in obveznosti se lahko prestavijo.
Če imajo punce probleme, se tudi najde čas za klepet ali pijačko ali sprehod. Ko jih pokličeš, se takoj oglasijo na telefon. A ko so problemi rešeni, spet čudežno nimajo časa. Mislim... halo?!?
Ko sem takole razmišljala o vsem skupaj, sem se spomnila prav lepe zgodbe in bi jo rada delila z vami.
Mlada ženska je sedela na zofi nekega dne, pila ledeni čaj, medtem ko je bila na obisku pri svoji mami. Pogovarjali sta se o življenju, o poroki, o odgovornostih življenja in obvezah odraslih ljudi. Mati je zamišljeno mešala pijačo in ledene kocke so trkale ob kozarec, ko se je obrnila k hčeri in z jasnim in treznim pogledom v očeh rekla: "Ne pozabi svojih Sester. Še bolj pomembne bodo, ko se boš starala. Ne glede na to, kako zelo ljubiš svojega moža, ne glede na to, kako zelo boš ljubila otroke, ki jih boš imela, še vedno boš potrebovala sestre. Ne pozabi nanje, obišči jih od časa do časa, pojdite skupaj kam, počnite stvari skupaj. Zapomni si, da sestre pomeni vse ženske... tvoje prijateljice, hčere, vse ženske in sorodnice, s katerimi se čutiš povezano. Potrebovala boš druge ženske. Ženske se vedno potrebujemo."
Kakšen čuden nasvet mi je dala, si je mislila mlada ženska. Ali se nisem pravkar poročila? Ali se nisem pravkar pridružila svetu parov? Sedaj sem poročena, za božjo voljo. Odrasla! Jasno, da je moj mož in družina, ki jo bova osnovala vse, kar bo moje življenje ovrednotilo. Vendar je prisluhnila svoji materi. Obdržala je stike s Sestrami in vsako leto imela več ženskih prijateljic. Ko so se leta prekopicevala, eno čez drugo, je sčasoma razumela, da je njena mati vedela, kaj ji govori. Ko čas in narava naredita svoje spremembe in skrivnosti na ženski, so Sestre glavna opora v njenem življenju.
V več kot 50-tih letih svojega življenja tukaj, se je naučila tole: "Čas teče. Življenje se zgodi. Razdalja ločuje. Otroci odrastejo. Službe pridejo in gredo. Ljubezen zbledi in upade. Moški ne naredijo, kar naj bi. Srca pokajo. Starši umrejo. Kolegi pozabijo usluge. Kariere se končajo. VENDAR ... Sestre so vedno tukaj, ne glede na to koliko milj je med njimi. Prijateljica ni nikoli tako oddaljena, da je potreba po njej ne bi dosegla. Ko moraš hoditi po tisti osamljeni dolini in hodiš sama, bodo ženske v tvojem življenju stale na robu doline, te spodbujale, molile zate, se potegnile zate, posredovale v tvojem imenu in te z odprtimi rokami pričakale na koncu doline.
Včasih bodo celo prekršile pravila in hodile s teboj... ali prišle in te odnesle ven. Prijateljice, hčere, vnukinje, snahe, sestre, matere, babice, tete, sestrične, nečakinje, tvoja razširjena družina, vse blagoslavljajo tvoje življenje! Svet ne bi bil isti brez žensk, in tudi jaz ne. Ko začnemo to avanturo, ki ji pravimo ženskost, nimamo prave predstave nad neizmerno srečo ali žalostjo, ki leži pred nami. Prav tako ne vemo, kako zelo bomo potrebovale druga drugo. Vsak dan potrebujemo druga drugo."
|
|
Ponedeljek, 06 April 2009 07:15 |
|
A poznate tudi vi osebo, pri kateri izgleda na videz vse popolno? Čeden, visoko izobražen, ima status, denar, obleke, dober avto, čedno in simpatično punco. Vse v najlepšem redu... dokler ne izveš nekaj, kar te totalno šokira.
Jaz sem ravno ta vikend izvedela nekaj takšnega o našem sosedu. Star je okoli 30 let. Za svoja leta več kot uspešen. Pri 25ih je imel končan magisterij in menda dela že doktorat. Je direktor ali pomočnik direktorja v enem podjetju. Za pogledat zelo čeden, visok, postaven, urejen. V službo hodi v oblekah, kravati in tudi v prostem času je vedno v stilu. Vozi nobel avto. Punco ima ful simpatično, prijazno. In si včasih misliš: "Pa kje ima feler?". OK, saj je res vedno tako resen, kot da bi se bal, da mu bo Davčni urad poslal položnico za davek na nasmešek. Ampak tak pač je.
A zdaj sem izvedela nekaj, kar me je pa res vrglo po tleh. En sosed je rekel, da ga večkrat sliši, kako se dere na svojo punco: "Prasica, kje se goniš" in jo zmerja z raznimi žaljivkami. Divje ropota z vrati v stanovanju. Skratka izvaja popoln psihičen teror nad njo. Sploh nisem mogla verjet. Še danes ne dojamem. Še posebej, ker je punca vedno nasmejana in še pomisliš ne, da je kaj narobe. Sicer se zavedam, da nekateri znajo dobro skrivat. Jaz (žal?) nisem ena izmed njih. Meni bi se na 100 km videlo, da nekaj ne štima.
Joj, kakšna ironija. Prej si misliš: "Srečnica, kako uspešnega in čednega fanta ima". A ko izveš resnico, se ti pa pravzaprav smili in se sprašuješ, kaj sploh počne z njim. Če ni spoštovanja med partnerji, hvala lepa. Naj kar ima svojo direktorsko plačo, vse titule in nobel avto. Ne rabim navidezne popolnosti.
In to ni edini takšen primer, za katerega vem. Ni vse zlato, kar se sveti, ne!?
Kje je sploh vzrok za takšno obnašanje? Je kriv njihov velik ego? Ali imajo takšne osebe pravzaprav velike komplekse in probleme sami s sabo? So morda krivi preveč agresivni in ambiciozni starši? Hm. Kaj vi mislite?
|
|
|
